GALLERIES

    Kaj ti bo šopek, če imaš monstero?

    [Vsakdanja zgodba iz petega štuka stanovanjskega bloka v Ljubljani, kjer živi Nina.]

     

    monstera

     

    Monstera. Najbolj klasično nadaljevanje tega stavka bi bilo – rastlina, ki je obnorela svet, ali pa najbolj fotogenična rastlina Instagrama. Ali pa, guess who’s back … Skratka, nekaj v stilu ponovne vrnitve te zelene sobne rastline, kateri – vsaj tisti najbolj razširjeni mosteri – rečejo navadna monstera! Navadna?

     

    A veš, da je ta, tako zvana navadna monstera, edina monstera, izmed vseh vrst – ki jih je, pravijo več kot 40, edina, ki pridela užiten plod! Edina. A mi lahko nekdo pove, kako jo lahko v slovenski jezik potem prevedemo kot navadna? Smo smešni, mi Slovenci, ha?

     

    Če še ne veste, ta plod lahko poskusite pri Binetu, v Monsteri, v Ljubljani. 

     

    Jaz sem Nina in imam monstero, staro 30 let

     

    Sicer pa, … Da se predstavim, moje ime je Nina. Živim v petem štuku bloka. Ja, v Ljubljani. In ne, okrog mene ni gozda, ne sprehajalnih poti. Ko pogledam čez balkon, (Ja, imam balkon!) vidim samo beton in prevozna sredstva, različnih oblik in glasov. Ker jih namreč slišim, tudi če ne pogledam čez balkon. S svojim piskajočim zvokom se vozniki izza njih oglašajo in ponazarjajo, kako živčni so, kam se jim mudi in da imajo zelo slab dan.

     

    Življenje v mestu, reče moja mama. Jaz pa pravim, vse ima svoje prednosti.

     

    Kar pa sem želela deliti je … zgodba moje monstere, ki ima 30 let.

     

    Kako je monstera prišla v moje stanovanje?

     

    Tale gospa monstera, ki ima svoja leta je precej velika. Nikjer, kjer je živela, pred mojo ljubljansko garsonjero, ji ni bilo preveč na tesno. Zato se je razrasla. Pošteno razrasla. Zdaj je visoka kar blizu dva metra … V širino pa tudi ne kaj manj. Ja, kar velika! 

     

    Ko smo jo selili je bil to cel projekt, pri katerem so mi pomagali trije fantje. Ja, tudi po teži ni več lahkotna. Aha, verjetno je fino povedati, da nimam dvigala, kajne?

     

    No, skratka, če se mi je zdelo, da bo problem prinesti kavč in omaro v 5 nadstropje bloka, v katerem prebivam, potem lahko reče, da nam je šele ta monstera zagodla. Neokretna, po domače! Ampak, hej, uspelo nam je! In zdej je monstera tu. Po pravici povedano, če bi vedela, da mi bo vzela toliko bivalnega prostora, ne vem, če bi se še enkrat odločila, da pride z mano. Pa vendar, … Ta moja navadna monstera ima svojo zgodbo.

     

    To je monstera moje stare mame.

     

    Ja, monstero mi je zapustila moja stara mama, ko se se iz podeželja preselila v svet. Heh, ja. V ljubljanski prestiž: garsonjero sredi betona. Ta monstera pa, je prišla z menoj, ker je bil pravzaprav lep opomnik na to, od kod prihajam. Pri stari mami je bila vedno v središču pozornosti, vedo element čudenja in občudovanja. Res lepa! In to še danes je.

     

    Skratka, stara mama mi jo je s seboj dala kot popotnico. Veš, kot nekoč ko so drugorojenci odšli od doma s culo na rami, s trebuhom za kruhom. No, tako sem jaz šla za znanjem, z monstero, v Ljubljano. 

     

    In, monstera zdaj prebiva z menoj, v bloku sredi mesta. Malce bolj utesnjena kot je bila prej. A zdi se, da ji ne manjka prav veliko. Njeni listi so še vedno lepo zeleni. Malce manj pospešena je njena rast. To pa je tudi vse. In tako kot je od stare mame, zdaj tudi od mene, dobiva vso ljubezen, ki jo premorem.

     

    Mimogrede, ste zgodbo o starem spačku že prebrali? Priporočam!

    PREV. ITEM NEXT ITEM