GALLERIES

    Ko moja mami reče: “Pa ne že spet te rože!”

     [Gospa Anamarija res ne obožuje rož. Z razliko od hčerke.]

     

    roze-a

     

    Je kdo rekel, da jabolko ne pade daleč od drevesa? 

     

    O ja, pa pade! Verjemite mi. Jaz sem živ primer tega. No, jaz Tinka in moja mami Anamarija sva živ primer tega! Moja mami res ne mara rož. Mislim, da smo … No, ne mislim, ampak vem, da smo edini na vasi, ki nimamo balkonskega cvetja. Nikoli. Ne spomnim se, da bi ga kdaj imeli. Tudi ko sem bila majhna. 

     

    Ne spomnim se niti, da bi pri nas doma na mizi pogosto stal kakšen šopek ali na okenskih policah kakšno sobno cvetje. Ne. Moja mami je rekla, da je zalivanje rož res potrata časa. In da v njih ne vidi pretirane lepote. Ona je preprosto mnenja, da rastline so pač za zunaj in ne za v stanovanja.

     

    Filozofija rastlinja v našem družinskem stanovanju

     

    Čeprav naša mami tega noče priznati, mislim, da zajec ne tiči v grmu, ko govorimo o lepoti rastlin, ampak predvsem v neuspevanju. Ja, rekla bi namreč, da kolikor poznam našo mamo, ki je precej redoljubna in popolna, jo bolj kot to, da ne mara rož, obremenjuje dejstvo, da se boji neuspeha. Neuspeha pri rasti rož in skrbi za njih. 

     

    Se sliši čudno?

     

    Ja, mogoče. Če ne poznate gospe Anamarije. Ampak, ko jo spoznate, boste razumeli kaj govorim. Je oseba, ki ve, da če se ne bo uspela 100 % posvetiti določeni stvari, jo pač raje ne bo imela! In s to filozofijo se kar strinjam. Čeprav sem sama veilka ljubiteljica rastlinja, pa sem povsem sprejela tudi njeno filozofijo, ko reče, “ah, rože, to pa res ni zame.” In če ni, ni.

     

    Kako sem mami skušala vzgojiti ljubezen do rož

     

    Ja, priznam! Kriva sem. 

     

    Poskušala sem. Ker saj veste, včasih človek kar noče sprejeti določenih dejstev in potem poskuša spreobrniti stališča posameznika ali mu predstaviti svoja, z željo, da bi jih ponotranjil tudi on. 

     

    Večkrat sem mami razlagala o tem, kako rože vplivajo na nas. Kaj pomenijo. Kako čistijo zrak. In vse podobne vraže povezane s tem. Kupovala sem ji res lepe šopke. A na koncu prišla do zaključka: pravo darilo za mamo je tisto, ki mora biti za njo in ne tisto, ki je všeč tebi z mislijo, da bo mogoče všeč tudi njej! 

     

    Še drugič priznam. Naredila sem več napak. Za rojstne dneve, materinski dan, novo leto ali druge priložnosti sem ji prinašala raznorazna rastlinja – od unikatnih šopkov do eksotičnih rastlin. Seveda z mislijo, da če bo pa zelo posebno, si bo premislila in bodo rože naenkrat postale velika ljubezen njegega življenja. No, kako sem se motila! 

     

    “Pa ne že spet te rože!”

     

    In hvala bogu, da je mami Anamarija tako odprtega duha, da ji po mojem petem darilu v obliki rastlinja res ni več dišalo, da se trudim in jo želim spreobrniti. Takrat se ni prav nič več zadrževala, niti ni skušala biti prijazna do mene. Iznenada je priletelo iz njenih ust: “Pa ne že spet te rože!” … Jaz začudena, ona tudi, ker si je upala to izreči na glas.

     

    A to je bil ključen moment najinega odnosa, za katerega sem hvaležna še danes! Takrat mi je postalo jasno, da si v življenju sami gradimo odnos do “nečesa”. Karkoli to že je. In nihče nam ne more diktirati, kaj naj imamo radi in kaj ne! Na nas pa je, da sočloveku pustimo možnost izbire in seveda svobodo odločanja!

     

    Zato: ne želi si spreminjati navad drugih! Sprejmi jih. In spusti nadzor.

    PREV. ITEM NEXT ITEM