Naš stari spaček ali ko crkne poročni avto

[O dobrem starem spačku, ki je vedno služil svojemu namenu. Do tistega poročnega dne.]

Naš spaček. Saj veste, tisti legendarni Citroën. Bil je naš družinski avto. Prešel je tri generacije. Bil je naš zvesti spremljevalec in radi smo ga imeli. Njemu pa, vsaj tako se je zdelo, pri naši hiši ni nič manjkalo. Veliko je bil pod streho, nihče ga ni pretirano motil. Užival je svoja zaslužena stara leta. Ob lepih, sončnih dnevih, pa smo se skupaj podali na kakšno turistično vožnjo po Sloveniji. Prav radi smo se považili z njim.

Za svoja leta nam nikoli ni preveč nagajal. Pa tudi v mladih letih je dobro služil mojim starim staršem, za tem staršem in zdaj, ko je njegov volan prešel v moje roke, je tudi do mene in mojega orodja v garaži nadvse prijazen. Seveda, brez popravkov ne gre. A kot rečeno, za svoja leta, vsaka mu čast.

Stara roba je dobra roba.

Kot radi rečejo, so moderne stvari narejene za trajanje dobe garancije. Tiste stare pa trajajo in trajajo. In tudi če se pokvarijo, se še dajo ročno popraviti. Osnovno orodje, nekaj znanja o strojništvu in mehaniki, pa gre. Dokler gre. 

Naš stari spaček bo poročni avto. 

Naš dobri stari spaček je bil izbran kot poročni avto. Zdaj je napočil trenutek, ko je tudi on kar žarel od ponosa. Najina poroka je bila zasnovana v retro stilu. Prav zato je naš ljubi družinski avto nadvse dobro pasal v celotno poročno zgodbo. Zaupali smo mu in verjeli, da se bo v vlogi poročnega avta izkazal več kot odlično. 

Tudi naš Citroën se je tako na dan poroke oglasil pri cvetličnem frizerju. Ker, kdo je pa rekel, da je dekoracija avtomobila za poroko kar tako? Uau, kako je bil čeden! Minimalistično cvetje, naravnih barv ga je naredilo še bolj elegantnega kot sicer. Res je bil lep.

In gremo na poročno vožnjo.

Najina poroka ni slonela na tradicionalnih slovenskih poročnih smernicah. Poročila sva se zunaj, na travniku z manjšim kozolcem, kjer se je odvijalo tudi poročno slavje. Bilo je super. Lep poleten dan, z rahlim vetrom. 

Naš poročni avto je moral opraviti sila preprosto nalogo: naju in poročni priči pripeljati do poročne lokacije. 

Saj je šlo. A se je tudi ustavilo. 10 km pred ciljem. Postalo mu je vroče. Od njega se je pokadilo, zasmrdelo in obstali smo. Ha. Evo ga. Pa je izbral dan, kajne. To ni bil ravno dan, ko bi na sebi imel oblečeno tuto in v žepih nekaj osnovnega orodja. Ampak, hej, posmejali smo se. Poklicali žlahto, da nam pripeljejo avto, ki danes pri njih ni v uporabi in šli naprej – na poroko. Kaj bi drugega storili?

Spaček je na kraju zločina počakal še naslednjih nekaj dni. Še danes verjamem, da mu je bilo, tako kot meni, žal, da ni videl najine poroke!

Pa še to: naš družinski avto in za nekaj kilometrov tudi poročni avto je še vedno pri nas doma. In še vedno se z njim važimo ob sončnih vikendih.