Na glavo obrnjena poročna torta. Dobesedno.

[Tina pripoveduje zgodbo o poročni torti, ki je želela biti jabolčna pita.]

S partnerjem sva se odločila, da se bova poročila na jesen. To je najin najljubši letni čas, ki ga oba zajemava z veliko žlico. Polna je vseh darov – tistih vizualnih kot tistih kulinaričnih. Je igriva in pisana. Kot prijazna gospa, ki te zavije v pisan šal iz domače volne. To radost si deliva že odkar se poznava. 

Jesenska poroka. 

Tako tudi ni bilo večjih pomislekov in težav, ko sva izbirala primeren termin, ko bova skupaj s svojimi kolegi praznovala najino ljubezen. September je bil v najinih mislih, ko sva začela načrtovati poroko. 

Skratka, jesenska poroka na odprtem. V vseh barvah jeseni. Z ravno prijetnimi temperaturami in ljudmi, ki skupaj z nama stopajo po poti življenja. Super je bilo! Če bi izbirala, bi vse izbrala še enkrat. In če se sliši se tako klišejsko – ja, imela sva popolno poroko. 

Saj poznaš tisti občutek, ko je res vse božansko. Ko se samo sprostiš in uživaš. Ko nič ne pričakuješ, samo si. Srkaš čašo svoje sreče. Trenutek za trenutkom. Božansko. 

Trenutek preobrata. 

Do trenutka, ko se stvari obrnejo na glavo. Dobesedno na glavo. 

Zdaj se zgodba začne zares. 

Kaj imata skupnega najina poročna torta in obrnjena jabolčna pita?

Poznate zgodbo znane sestre dvojčice, naše domače jabolčne pite? Imenuje se pita Tatin. Pita, ki je nastala po nesreči, a prav s tem doživela veliko slavo. S tem se tolažim tudi sama – tudi najina poroka je rabila točko preloma, ko bodo vsi obstrmeli odprtih ust. Pridemo še do tja. Najprej k piti Tatin. 

Zgodba se dogaja v Franciji, v hotelu Tatin, ki sta ga vodili sestri Tatin. Na jedilniku je bila slastna domača, sočna, jabolčna pita. A nekaj je šlo narobe. Jabolka so se v karameliziranem sladkorju kuhala nekoliko predolgo. Ena izmed sester je želela pito rešiti. Priznam, bila je res iznajdljiva! Jabolka in sladkor je prekrila s testom in vse skupaj zapekla v pečici! Nastala je nova francoska sladica: pita Tatin. 

Kaj ima pita skupnega z najino poročno torto, torej?

Še vedno me stisne v želodcu, a danes z nasmehom na obrazu. Še pol leta nazaj me je spomnil navdal s solzami. 

Ko odbije polnoč.

Poročno slavje je na vrhuncu. Odbila je polnoč. Vse je nepopisno lepo. Čas je, da svoje mesto zasede poročna torta! Komaj sva čakala, da jo ponosno pokaževa najinim gostom. Saj to se smatra kot še eden izmed vseh vseh ne vem koliko viškov poroke, kajne? Tako vsaj pravijo. 

Hehe, no vsaj do najine poroke sem mislila tako. Potem pa se je zgodila tista septemberska veličastna zgodba. 

Pripeljali so torto. Super vesela se zapodiva k njej, da jo rešiva škatle. Potem pa … Presenečenje. Najina torta je stala tam, obrnjena na glavo! Ja, na glavo! Naj razlagam o svojih občutkih? Oh, saj ste verjetno že doživeli – občutek, ko bi se najraje pogreznili v zemljo. No, to je to. To je vse! Najina poročna torta stoji tam, obrnjena na glavo. Nisem mogla priti k sebi. Ne vem točno, koliko časa človek lahko ostane brez sape in še preživi – no, jaz sem bila tam. Nisem štela sekund, minut. Zdela se je večnost.

Na mojo in soprogovo srečo in odrešenje, se nekje iz ozadja oglasi moj bratranec, verjetno ni vredno podarjati, da je vedno za štose, ki je celotno situacijo razrešil z enim samim štosem. Češ, itak jo bomo pojedli, zakaj bi jo toliko časa gledali. Kaj se čaka, kdo bo rezal. 

Torto smo pojedli. 

Ja, torto smo pojedli. Pika. Ko je ni bilo več, sploh ni bilo ne duha ne sluha o tem, da je bilo z njo kaj narobe. 

A takrat so skozme šla vsa čustva. Vsa. Cela slikarska paleta njih se je namnožila po vseh celicah mojega telesa. A danes si rečem, ja komu se pa še lahko naredi, da na poroko dobi torto obrnjeno na glavo, pa da se ta zaradi sile težnosti ne prevrne?

Posebna izkušnja, vam rečem.

A vseeno ob koncu dodam en nasvet: Če ste bolj šibkih živcev, tega na poskušajte na vaši poroki. 😀